Lagasafn. Ķslensk lög 12. aprķl 2024. Śtgįfa 154b. Prenta ķ tveimur dįlkum.
1936 nr. 7 1. febrśar
1. gr.
Įkvęšum žessa kafla skal beita ef eigi leišir annaš af löggerningnum sjįlfum eša af verslunartķsku eša annarri venju. 2. gr. Hafi sį mašur, sem bošist hefir til aš gera samning (tilbošsgjafi), krafist svars innan įkvešins frests (samžykkisfrests), veršur svar, sem tekur tilbošinu (samžykki), aš vera komiš til hans įšur sį frestur sé lišinn. Sé tilboš gert ķ bréfi, telst fresturinn frį žeim degi, er bréfiš var dagsett. Sé tilboš gert ķ sķmskeyti, telst fresturinn frį žeirri stund, er skeytiš var afhent į sķmastöš žess stašar, er žaš var sent frį. 3. gr. Hafi sį mašur, sem tilboš hefir gert ķ bréfi eša sķmskeyti, ekki kvešiš į neinn samžykkisfrest, veršur samžykkiš aš vera komiš til hans įšur en lišinn er sį tķmi, sem hann mįtti ętla aš til žess žyrfti, er hann gerši tilbošiš. Sé eigi annaš ljóst af atvikum mįlsins, skal frestur žessi reiknašur svo, aš gert sé rįš fyrir, aš tilbošiš komi fram į réttum tķma, aš gagnašili hafi nęgilegan tķma til umhugsunar, įšur en hann svarar, og aš svari hans seinki eigi į leišinni. Sé tilboš gert ķ sķmskeyti, skal einnig svara žvķ meš sķmskeyti, ef svariš kemur eigi jafnsnemma fram meš öšrum hętti. Hafi tilboš veriš gert munnlega og frestur eigi veittur til samžykkis, veršur aš samžykkja žaš žegar ķ staš. 4. gr. Komi samžykki of seint fram, skal skoša žaš sem nżtt tilboš. Žetta gildir žó ekki, ef sendandi samžykkisins ętlar, aš samžykkiš hafi komiš fram ķ tęka tķš og tilbošsgjafa mį vera žaš ljóst. Ef svo er, skal tilbošsgjafi skżra sendanda, įn įstęšulausrar tafar, frį žvķ, ef hann vill eigi taka samžykkinu. Aš öšrum kosti telst samningur geršur. 5. gr. Nś er tilboši hafnaš, og skuldbindur žaš žį eigi tilbošsgjafa lengur, žótt samžykkisfrestur sé enn ekki lišinn. 6. gr. Svar, sem felur ķ sér samžykki į tilboši, en vegna višbótar, takmörkunar eša fyrirvara er ķ ósamręmi viš žaš, skal skoša sem höfnun hins fyrra tilbošs og um leiš sem nżtt tilboš. Žetta gildir žó ekki, ef sendandi samžykkisins ętlar aš samžykkiš sé ķ samręmi viš tilbošiš og tilbošsgjafa mį vera žaš ljóst. Ef svo er, skal tilbošsgjafi skżra sendanda frį žvķ, įn įstęšulausrar tafar, ef hann vill eigi taka samžykkinu. Aš öšrum kosti telst samningur geršur, žess efnis, sem ķ samžykkinu fólst. 7. gr. Sé tilboš eša svar viš tilboši kallaš aftur, er afturköllunin gild, ef hśn kom til gagnašilja įšur en eša samtķmis žvķ, aš tilbošiš eša svariš kom til vitundar hans. 8. gr. Nś hefir tilbošsgjafi lżst žvķ yfir, aš hann muni skoša žögn gagnašilja sķns sem samžykki, eša aš žaš er meš öšrum hętti ljóst, aš hann vęntir ekki skżrra svara, og er gagnašilja žó samt sem įšur skylt aš svara fyrirspurn um žaš, hvort hann vilji samžykkja tilbošiš. Geri hann žaš ekki, er tilbošiš falliš nišur. 9. gr. Hafi mašur sett oršin „įn skuldbindingar“, eša önnur orš sömu merkingar, ķ oršsendingu, sem aš öšrum kosti mundi teljast tilboš, žį er sś oršsending eigi tilboš, heldur skal skoša hana sem įskorun um aš gera tilboš, žess efnis, sem ķ oršsendingunni felst. Komi slķkt tilboš, innan sennilegs tķma, frį einhverjum, sem oršsendingunni hefir veriš beint til, og sį, sem žaš tilboš fęr, mį ętla, aš žaš sé gert vegna oršsendingarinnar, žį skal hann, įn įstęšulausrar tafar, skżra tilbošsgjafa frį žvķ, ef hann vill ekki taka tilbošinu. Aš öšrum kosti telst hann hafa samžykkt žaš. 10. gr. Geri umbošsmašur löggerning ķ nafni umbjóšanda og innan takmarka umbošs sķns, žį skapar sį löggerningur rétt og skyldu fyrir umbjóšanda, įn žess, aš frekari löggerningur, frį umbošsmanni eša umbjóšanda, žurfi til aš koma. Sé mašur, samkvęmt samningi viš annan mann, ķ stöšu, er eftir lögum eša venju felur ķ sér heimild til žess aš reka erindi hins innan vissra takmarka, žį telst hann hafa umboš til žess aš gera žį löggerninga, sem innan žeirra takmarka eru. 11. gr. Hafi umbošsmašur, er hann gerši löggerning, brotiš ķ bįg viš žau fyrirmęli, er umbjóšandi gaf honum, og hafi žrišja manni veriš žetta ljóst eša mįtt vera žaš ljóst, žį er sį löggerningur ekki skuldbindandi fyrir umbjóšanda, enda žótt hann sé innan takmarka umbošsins. Sama gildir, enda žótt žrišji mašur sé grandlaus, ef um žau umboš er aš ręša, sem getiš er ķ 18. gr. 12. gr. Nś vill umbjóšandi afturkalla eitthvert umboša žeirra, sem ręšir um ķ 13.–16. gr., og skal hann žį gęta žess, sem fyrir er męlt ķ greinum žessum, eftir žvķ sem viš į, og žaš eins, žótt hann hafi skżrt umbošsmanninum frį žvķ, aš umbošiš skuli eigi lengur vera ķ gildi. Eigi fyrirmęli fleiri en einnar af greinum žessum viš um sama umboš, skal žeirra allra gęta. Hafi umboš veriš kallaš aftur meš žeim hętti, sem segir ķ 13. gr., žį getur žrišji mašur sį, er žį afturköllun fékk, eigi boriš žaš fyrir sig, aš umbošiš hefši einnig įtt aš afturkalla meš öšrum hętti. 13. gr. Hafi umbjóšandi komiš umbošinu til vitundar žrišja manns meš yfirlżsingu, sem beint var til žess manns sérstaklega, žį er žaš umboš afturkallaš, er sérstök yfirlżsing umbjóšanda, um aš žaš skuli eigi gilda lengur, er komin til žess žrišja manns. 14. gr. Umboš, sem umbjóšandi hefir birt ķ blöšum eša meš öšrum įlķka almennum hętti, veršur afturkallaš meš yfirlżsingu, er birt sé meš sama hętti og umbošiš var birt. Verši žvķ eigi viš komiš, skal birta afturköllun umbošsins meš öšrum įlķka tryggilegum hętti. Ef umbjóšandi óskar žess, getur hann fengiš fyrirmęli valdsmanns žess, er getur um ķ 17. gr., um žaš, hversu birtingu žessari skuli hagaš. Žinglżsing umbošs telst ekki almenn birting žess. 15. gr. Umboš žau, sem ręšir um ķ 2. mgr. 10. gr., teljast afturkölluš, er umbošsmašurinn lętur af starfanum. 16. gr. Skriflegt umboš, sem fengiš er umbošsmanni ķ hendur, til žess aš hann sżni žaš žrišja manni, er afturkallaš, ef žvķ, eftir kröfu umbjóšanda, er skilaš honum aftur eša žaš er eyšilagt. Umbošsmanni er skylt aš skila umbošinu aftur, er umbjóšandi krefst žess. 17. gr. Nś leišir umbjóšandi lķkur aš žvķ, aš umboš, slķkt sem um er rętt ķ 16. gr., sé glataš eša aš hann af öšrum įstęšum geti ekki fengiš žaš aftur innan hęfilegs tķma, og mį žį fį žaš lżst ógilt. Beišni um ógildingu skal senda hérašsdómara į lögheimili umbjóšanda eša į žeim staš, er umbjóšandi sķšast įtti lögheimili. Žyki dómara įstęša til žess aš taka beišnina til greina gefur hann śt śrskurš um, aš umbošiš skuli vera ógilt, žegar śrskuršurinn hefir veriš birtur ķ Lögbirtingablašinu einu sinni og lišinn er tiltekinn tķmi, sem eigi mį vera lengri en 14 dagar frį žeirri birtingu. Dómarinn getur kvešiš svo į ķ śrskuršinum, aš hann skuli, auk birtingarinnar ķ Lögbirtingablašinu, einnig birtur meš öšrum hętti. Śrskurši dómara samkvęmt grein žessari veršur eigi įfrżjaš til ęšra dóms. 18. gr. Umboš, sem felst ašeins ķ yfirlżsingu umbjóšanda til umbošsmannsins, veršur afturkallaš, er yfirlżsing umbjóšanda, um aš umbošiš skuli eigi gilda framar, er komin til umbošsmannsins. 19. gr. Nś hefir umboš veriš afturkallaš eša lżst ógilt, en umbjóšandi hefir sérstaka įstęšu til aš ętla, aš umbošsmašur muni samt sem įšur gera löggerning sķn vegna viš įkvešinn žrišja mann, sem umbjóšandi mį ętla, aš sé ókunnugt um, aš umbošiš er falliš śr gildi, og veršur hann žį aš skżra žrišja manni frį žvķ, ef honum er žaš unnt. Aš öšrum kosti veršur löggerningurinn skuldbindandi fyrir hann, ef žrišji mašur var grandlaus. 20. gr. Nś hefir umboš hvorki veriš afturkallaš né lżst ógilt, en umbjóšandi hefir bannaš umbošsmanninum aš nota žaš eša į annan veg gefiš til kynna, aš hann vilji eigi, aš umbošiš sé lengur ķ gildi, og veršur žį löggerningur, sem umbošsmašurinn gerir samkvęmt žvķ umboši, eigi skuldbindandi fyrir umbjóšanda, ef žrišja manni var žetta kunnugt eša honum mįtti vera žaš kunnugt. 21. gr. Andist umbjóšandi, heldur umbošiš samt sem įšur gildi sķnu, nema sérstakar įstęšur sżni, aš žaš skuli falla śr gildi. Löggerningur, sem umbošsmašurinn gerir samkvęmt umbošinu, veršur žó jafnan gildur gagnvart dįnarbśi umbjóšanda, ef žrišja manni var ókunnugt um andlįt umbjóšanda og įhrif žess į heimild umbošsmannsins til aš gera löggerninginn og eigi varš ętlast til žess, aš honum vęri žetta kunnugt. Sé um žau umboš aš ręša, sem getur um ķ 18. gr., er löggerningurinn žó žvķ ašeins gildur, aš umbošsmanninum hafi eigi heldur veriš um žetta kunnugt eša mįtt vera žaš. Nś er dįnarbś umbjóšanda tekiš til opinberrar skiptamešferšar, og fellur žį umbošiš śr gildi. 22. gr. Hafi umbjóšandi veriš sviptur lögręši, öšlast žrišji mašur ekki frekari rétt į hendur honum, meš löggerningi viš umbošsmanninn, en hann hefši öšlast, ef hann hefši gert gerninginn viš umbjóšanda sjįlfan. Žegar svo stendur į, aš žrišji mašur hefši eigi getaš boriš gerninginn fyrir sig gagnvart umbjóšanda, ef hann hefši vitaš um lögręšissviptinguna eša mįtt vera um hana kunnugt, žį getur hann eigi heldur boriš gerninginn fyrir sig, ef umbošsmanninum var kunnugt um lögręšissviptinguna eša mįtti vera um hana kunnugt, er hann gerši gerninginn, og um žau umboš var aš ręša, sem getur um ķ 18. gr. 23. gr. Ef bś umbjóšanda hefir veriš tekiš til gjaldžrotaskipta, öšlast žrišji mašur ekki frekari rétt į hendur žrotabśinu, meš löggerningi viš umbošsmanninn, en hann hefši öšlast, ef hann hefši gert gerninginn viš žrotamanninn sjįlfan. Hafi gerningurinn veriš geršur samkvęmt umboši, sem ręšir um ķ 18. gr., getur žrišji mašur eigi boriš hann fyrir sig, hafi umbošsmanninum veriš kunnugt um gjaldžrotin eša mįtt vera um žau kunnugt, er hann gerši gerninginn. 24. gr. Nś hefir umbjóšandi andast, veriš sviptur lögręši eša bś hans veriš tekiš til gjaldžrotaskipta, og getur žį umbošsmašur samt sem įšur gert žį gerninga samkvęmt umboši sķnu, sem naušsynlegir eru til žess aš verja bśiš eša umbjóšanda tjóni, fram til žess, aš bśiš eša lögrįšamašur umbjóšanda geta gert žęr rįšstafanir, sem gera žarf. 25. gr. Sį, sem kemur fram sem umbošsmašur annars manns, įbyrgist, aš hann hafi nęgilegt umboš. Sanni hann eigi, aš hann hafi slķkt umboš eša aš gerningur sį, sem hann gerši, hafi veriš samžykktur af žeim manni, sem hann taldi sig hafa umboš frį, eša aš gerningurinn af öšrum įstęšum sé skuldbindandi fyrir žann mann, skal hann bęta žaš tjón, sem žrišji mašur veršur fyrir viš žaš, aš gerningnum veršur eigi beitt gegn žeim manni, sem sagšur var vera umbjóšandi. Žetta gildir žó eigi, ef žrišji mašur vissi eša mįtti vita, aš sį mašur er gerninginn gerši, hafši eigi nęgilegt umboš, né heldur ef sį mašur, sem gerninginn gerši, fór eftir umboši, sem var ógilt af įstęšum, sem honum var ókunnugt um og žrišji mašur gat eigi bśist viš, aš honum vęri kunnugt um. 26. gr. Įkvęši žessa kafla um umboš til aš gera löggerninga gilda einnig, eftir žvķ sem viš į, um umboš til aš taka viš löggerningum fyrir umbjóšanda hönd. 27. gr. Um afturköllun prókśruumbošs, sem tilkynnt hefir veriš til verslunarskrįr, fer eftir įkvęšum 7. og 32. gr. laga um verslunarskrįr, firmu og prókśruumboš frį 13. nóvember 1903. Hafi afturköllunin veriš skrįsett og birt meš lögbošnum hętti, žarf umbjóšandi eigi einnig aš kalla umbošiš aftur meš öšrum hętti. 28. gr. Hafi mašur meš ólögmętum hętti veriš neyddur til aš gera löggerning, og naušungin er fólgin ķ lķkamlegu ofbeldi eša hótunum um aš beita žvķ žegar ķ staš, žį er sį löggerningur eigi skuldbindandi fyrir žann mann, sem neyddur var. Nś hefir žrišji mašur beitt naušunginni, en sį mašur, sem löggerningnum var beint til, var grandlaus, og veršur žį sį, sem neyddur var, ef hann vill bera naušungina fyrir sig, aš skżra honum frį žvķ, įn įstęšulausrar tafar, eftir aš naušunginni létti af. Aš öšrum kosti er hann skuldbundinn samkvęmt löggerningnum. 29. gr. Hafi mašur meš ólögmętum hętti neytt annan mann til aš gera löggerning, og žó eigi beitt slķkri naušung, sem ręšir um ķ 28. gr., žį er sį löggerningur eigi skuldbindandi fyrir žann, sem neyddur var, ef sį mašur, sem tók viš löggerningnum, hefir sjįlfur beitt naušunginni eša hann vissi eša mįtti vita, aš löggerningurinn var geršur vegna ólögmętrar naušungar af hįlfu annars manns. 30. gr. Löggerningur skuldbindur eigi žann mann, sem gerši hann, ef hann var fenginn til žess meš svikum, og sį mašur, sem viš löggerningnum tók, beitti sjįlfur svikunum eša hann vissi eša mįtti vita, aš gerningurinn var geršur fyrir svik annars manns. Hafi sį, sem tók viš löggerningnum, sviksamlega skżrt rangt frį atvikum, sem ętla mįtti aš skiptu mįli um löggerninginn, eša hann hefir sviksamlega žagaš yfir slķkum atvikum, skal lķta svo į, sem gerningurinn hafi veriš geršur fyrir žau svik, nema žaš sannist, aš žessi atriši hafi engin įhrif haft um žaš, aš löggerningurinn var geršur. 31. gr. [Hafi nokkur mašur notaš sér bįgindi annars manns, einfeldni hans, fįkunnįttu eša léttśš eša žaš, aš hann var honum hįšur, til žess aš afla sér hagsmuna eša įskilja sér žį žannig aš bersżnilegur mismunur sé į hagsmunum žessum og endurgjaldi žvķ er fyrir žį kom eša skyldi koma, eša hagsmunir žessir skyldu veittir įn endurgjalds, skal gerningur sį, er žannig er til kominn, ógildur gagnvart žeim ašila er į var hallaš meš honum. Sama gildir žótt annar mašur en sį, sem gerningurinn var geršur viš, eigi sök į misferli žvķ sem getiš er ķ 1. mįlsl. žessarar greinar, enda sé žeim, er haginn įtti aš hafa af gerningnum, žaš kunnugt eša megi vera žaš kunnugt.]1) 32. gr. [Löggerningur, sem vegna misritunar eša annarra mistaka af hįlfu žess er gerši hann hefur oršiš annars efnis en til var ętlast, er ekki skuldbindandi fyrir žann sem gerši hann ef sį mašur, sem löggerningnum var beint til, vissi eša mįtti vita aš mistök hefšu įtt sér staš. Nś er löggerningur sendur ķ sķmskeyti og aflagast hann ķ mešförum sķmans og er hann žį eigi skuldbindandi fyrir sendanda ķ žeirri mynd sem hann kemur fram ķ, og žaš enda žótt móttakandi sé grandlaus. Sama gildir sé munnlegum löggerningi, sem bošbera er fališ aš skila, skilaš röngum. Eigi sendandi sök į mistökunum skal honum skylt aš bęta móttakanda žaš tjón sem hann hefur oršiš fyrir af žeim. Nś fęr sendandi vitneskju um mistökin og skal hann žį, įn įstęšulausrar tafar, skżra gagnašilja frį žvķ ef hann ętlar aš bera žau fyrir sig. Aš öšrum kosti gildir löggerningurinn svo sem hann var er hann kom til móttakanda nema žvķ ašeins aš móttakandi hafi vitaš um mistökin eša mįtt um žau vita.]1) 33. gr. [Löggerning, sem ella mundi talinn gildur, getur sį mašur, er viš honum tók, eigi boriš fyrir sig ef žaš yrši tališ óheišarlegt vegna atvika sem fyrir hendi voru žegar löggerningurinn kom til vitundar hans og ętla mį aš hann hafi haft vitneskju um.]1) 34. gr. [Nś hefur skriflegur löggerningur veriš geršur til mįlamynda og hefur sį mašur, sem viš gerningnum tók, framselt grandlausum žrišja manni rétt sinn samkvęmt honum og veršur žaš žį eigi boriš fram gegn žeim manni aš gerningurinn hafi veriš geršur til mįlamynda.]1) 35. gr. [Hafi kröfuhafi gegn vilja sķnum misst kvittun fyrir peningaupphęš er skuldari samt sem įšur laus mįla ef hann ķ grandleysi greišir, į gjalddaga eša eftir, gegn afhendingu kvittunarinnar.]1) 36. gr. [Samningi mį vķkja til hlišar ķ heild eša aš hluta, eša breyta, ef žaš yrši tališ ósanngjarnt eša andstętt góšri višskiptavenju aš bera hann fyrir sig, [sbr. žó 36. gr. c].1) Hiš sama į viš um ašra löggerninga. Viš mat skv. 1. mgr. skal lķta til efnis samnings, stöšu samningsašilja, atvika viš samningsgeršina og atvika sem sķšar komu til.]2) [36. gr. a. Įkvęši 36. gr. a–d gilda um samninga, m.a. samningsskilmįla, sem ekki hefur veriš samiš um sérstaklega enda séu samningarnir lišur ķ starfsemi annars ašilans, atvinnurekanda, en ķ meginatrišum ekki lišur ķ starfsemi hins ašilans, neytanda, sbr. žó 36. gr. d. Įkvęšin gilda einnig um samninga milli neytenda sem atvinnurekandi stendur aš fyrir annan ašilanna. Į atvinnurekandanum hvķlir sönnunarbyršin fyrir žvķ aš samiš hafi veriš sérstaklega um samning og hann falli ekki undir 1. mgr.]1) [36. gr. b. Skriflegur samningur, sem atvinnurekandi gefur neytanda kost į, skal vera į skżru og skiljanlegu mįli. Komi upp vafi um merkingu samnings sem nefndur er ķ 1. mgr. 36. gr. a skal tślka samninginn neytandanum ķ hag. [Regla 2. mįlsl. 1. mgr. gildir ekki žegar ašilar eša stofnanir sem hafa žaš hlutverk aš vernda neytendur geta gripiš til ašgerša samkvęmt landslögum til aš fį śr žvķ skoriš hvort samningsskilmįlar sem ętlašir eru til almennrar notkunar séu ósanngjarnir.]1)]2) [36. gr. c. Įkvęši 36. gr. gilda um samninga skv. 1. mgr. 36. gr. a, žó meš žeim breytingum sem leišir af 2. og 3. mgr. Viš mat į žvķ hvort samningur skv. 1. mgr. sé ósanngjarn skal lķta til atriša og atvika sem nefnd eru ķ 2. mgr. 36. gr., m.a. skilmįla ķ öšrum samningi sem hann tengist. Žó skal eigi taka tillit til atvika sem sķšar komu til, neytanda ķ óhag. Samningur telst ósanngjarn strķši hann gegn góšum višskiptahįttum og raski til muna jafnvęgi milli réttinda og skyldna samningsašila, neytanda ķ óhag. Ef slķkum skilmįla er vikiš til hlišar ķ heild eša aš hluta, eša breytt, skal samningurinn aš kröfu neytanda gilda aš öšru leyti įn breytinga verši hann efndur įn skilmįlans.]1) [36. gr. d. Ef įkvęši samnings tengist nįiš landsvęši EES-rķkja žannig aš samningurinn sé t.d. geršur žar eša einhver samningsašila bśi žar og samingsįkvęši kvešur į um aš löggjöf lands utan Evrópska efnahagssvęšisins skuli gilda um samninginn skal įkvęšiš ekki gilda um ósanngjarna samningsskilmįla ef neytandinn fęr viš žaš lakari vernd gegn slķkum skilmįlum en samkvęmt višeigandi löggjöf lands į efnahagssvęšinu. [Ef įkvęši samnings tengist landsvęši ašildarrķkja stofnsamnings Frķverslunarsamtaka Evrópu eša Fęreyja meš samsvarandi hętti skal neytandinn eigi njóta lakari verndar en samkvęmt löggjöf viškomandi lands į svęšinu.]1)]2) 37. gr. [Hafi mašur, ķ žvķ skyni aš varna samkeppni, įskiliš sér hjį öšrum manni aš sį mašur reki eigi verslun eša ašra atvinnu, eša hann rįši sig eigi til starfa viš slķkt fyrirtęki, žį er žaš loforš eigi bindandi fyrir žann mann ef telja veršur, žegar litiš er til allra atvika, aš skuldbinding žessi sé vķštękari en naušsynlegt er til žess aš varna samkeppni eša hśn skerši meš ósanngjörnum hętti atvinnufrelsi žess manns sem tókst žessa skyldu į heršar. Viš mat į hinu sķšastnefnda atriši skal einnig hafa hlišsjón af žvķ hverju žaš varšar rétthafann aš žessi skuldbinding sé haldin. Hafi starfsmašur viš verslun eša annaš fyrirtęki tekiš į sig slķka skuldbindingu, sem getur um ķ 1. mgr., gagnvart žeim, sem fyrirtękiš rekur, og skuldbinding hans į aš gilda eftir aš rįšningu hans viš fyrirtękiš er lokiš žį er sś skuldbinding ógild ef honum er sagt upp stöšunni eša vikiš śr henni įn žess aš hann hafi sjįlfur gefiš nęgilega įstęšu til žess eša ef hann sjįlfur fer löglega śr stöšunni sakir žess aš sį, sem fyrirtękiš rekur, vanefnir skyldur sķnar viš hann.]1) 38. gr. Nś er gildi samnings eša annars löggernings samkvęmt lögum žessum komiš undir žvķ, aš sį mašur, sem löggerningnum er beint til, hafi eigi haft eša mįtt hafa vitneskju um tiltekin atvik eša aš hann aš öšru leyti hafi veriš grandlaus, og skal žį į žaš lķta, sem hann vissi eša mįtti vita į žeirri stund, er löggerningurinn kom til vitundar honum. Žegar sérstaklega stendur į, mį žó einnig lķta į žį vitneskju, sem hann fékk eša mįtti hafa fengiš eftir žann tķma, en įšur en löggerningurinn hafši įhrif um rįšstafanir hans. 39. gr. [Nś hefur mašur afhent tilkynningu skv. 4., 6., 9., 19., 28. og 32. gr. laga žessara til flutnings meš sķma, pósti eša öšru žvķ flutningstęki sem gilt žykir aš nota og kemur žaš žį eigi honum aš sök žótt žeirri tilkynningu seinki eša hśn komist eigi til skila.]1) 40. gr. Lög žessi gilda eigi um löggerninga, er lśta aš mįlefnum, sem reglur persónuréttarins, sifjaréttarins eša erfšaréttarins gilda um. [40. gr. a. [Rįšherra]1) er heimilt į grundvelli EES-tilskipunar 93/13/EBE um ósanngjarna samningsskilmįla aš kveša nįnar į meš reglugerš um framkvęmd įkvęša laga žessara um ósanngjarna samningsskilmįla.]2)